»Moje filme vedno navdihuje okolje, v katerem se znajdem. Pred tem nisem bil nikoli v zaporu, moje okolje je bila le običajna družba. Tisto, kar sem videl, me je inspiriralo, torej vsakodnevno življenje povsem običajnih ljudi. Ko pa sem postal zapornik, se je bilo nemogoče izogniti vplivu tistega, kar sem doživel in videl.«
»Filmu sem dodajala občutek postindustrijske družbe, metalnosti in grobosti. Zame je to način, da izrazim, kako se je v družbo zajedel strah, ki je vse razgradil. Ljudi je pustil v njihovi osamljenosti. In seveda vemo, da ima strah moč, da ljudi takoj obrne drugega proti drugemu.«
»Da tokratni simpozij posvetijo ženski filmski ustvarjalnosti, so se odločili, kar je ta kljub napredku v družbi in vsestranskim prizadevanjem feministične filmske teorije in kritike, da bi opolnomočili raznolike feministične glasove, še vedno – z redkimi izjemami – kronično premalo predstavljena in slabo ovrednotena.«
»Elena Naveriani je ustvarila skrajno nenavadno feministično junakinjo, ta izkusi nagajivo, redko videno zmagoslavje ženske, ki zares zacveti v obdobju, ko vsi okrog nje že začenjajo veneti: zadnja in najslajša robida na grmu.«
»To je v resnici pesem za vsako žensko, ki je preživela kakršno koli obliko nasilja ... Danes še posebej za ženske Bosne in Hercegovine. Tukaj smo, preživele smo in lahko se zacelimo.«
